Bili smo: Grintovec (2.558 m)

 

Tokrat nas je pričakoval 2.558 m visok Grintovec, najvišji vrh Kamniško Savinjskih Alp. Po višini je Grintovec 16. najvišji vrh v Sloveniji, po zahtevnosti pa velja za enega fizično bolj zahtevnih vzponov. To smo nekateri kasneje tudi občutili.

Dan se ni začel najbolj obetavno. Na dogovorjeno zborno mesto, parkirišče pred Kolosejem, sem zamudila tako imenovane »akademske četrt«, saj sem zgrešila izvoz z avtoceste. Vsi zbrani so me pozdravili z nasmehom, kar mi je v trenutku polepšalo dan. Nihče mi zamude ni zameril in kar najhitreje smo se porazdelili v kombi in osebni avtomobil, saj nas je šlo tokrat le 9 in se odpravili proti Kamniku. Kljub jutranjemu soncu, ki nas je prijazno grelo, se nam je malce mudilo, saj vremenska napoved ni bila najbolj obetavna. Napovedane so bile popoldanske nevihte in to nam ni bilo ravno všeč, ni pa pokvarilo prešernega razpoloženja in želje, osvojiti vrh. Kar kmalu je bil Kamnik pred nami. Zapeljali smo se do koče v Kamniški Bistrici in še malo naprej po gozdni cesti do parkirišča v bližini spodnje postaje tovorne žičnice na Kokrško sedlo. Parkirišče je bilo že skoraj polno. Našli smo čisto majhen prostor, kamor je uspel voznik kombija prav mojstrsko parkirati svoj velik avto. Urno smo si nataknili pohodne čevlje in se podali na pot. Sprva je bila dokaj položna, nato pa se je pričela strmo vzpenjati sredi strnjenega gozda. Ugotovili smo, da s takim tempom ne bomo prišli do vrha, zato smo se razdelili.

Višje ko smo bili, bolj redek je postajal gozd in bolj topli so bili sončni žarki. Dobra stran tega pa je bila, da se nam je počasi odpiral pogled na okoliške vrhove. Pot, ki se je še naprej strmo vzpenjala, nas je pripeljala do dveh nezahtevnih jeklenic in do prijetnega počivališča s klopco. Kot povsod v tem letnem času v našem visokogorju, smo tudi na poti na Grintovec lahko občudovali čudovite gorske cvetlice, mimo katerih enostavno ne moreš, ne da bi jih ujel v fotografijo. Med fotografiranjem nas je pot pripeljala na plazovita področje pod Kokrskim sedlom.

Tu se je začela zelo strmo vzpenjati po pretežno kamnitem pobočju. Ne vem, ali mi je zmanjkovalo sape zaradi vse večje strmine, ali zaradi vse lepšega razgleda. Kljub temu, da se mi je zdelo, da nikoli ne bomo prišli do koče, sem nenadoma zagledala njeno streho. Kako čudovit občutek.

Cojzova koča na Kokrskem sedlu, kot se imenuje, nas je presenetila s svojo velikostjo. Pravi hotel.

Medtem, ko je del skupine ostal v Cojzovi koči na Kokrškem sedlu, se nas je šesterica, kljub zloveščim oblakom, ki so zakrivali vrh, pogumno odpravila naprej. Zakorakali smo po prelepi skalnati gorski pokrajini posuti z živo zelenimi travniki, ki jih tu in tam kot venec draguljev krasi pisano gorsko cvetje ter se počasi povzpeli na strmo pot, ki je vodila do cilja našega izleta. Ko smo dosegli magično mejo 2.000 metrov, višino, ki po ljudskem izročilu velja za območje, kjer ni več greha, nas je navdal dvom: bomo s takšnim tempom uspeli osvojiti vrh še preden se bo iz grozeče temnih oblakov ulil dež? Zavedajoč se, da imamo do vrha še približno tako dolgo pot kot smo jo že prehodili, smo se strinjali, da bo treba, če se želimo izogniti nevihti, stopiti hitreje. Ob tehtanju možnosti, da nas ujame dež in da zaradi oblakov z vrha niti ne bomo mogli občudovati razgleda, se je trojica odločila, da se vrne v kočo, trije gamsi, med njimi tudi najmlajša udeleženka izleta, pa so nadaljevali pot na cilj. Skupinica, ki je obupala, se je podala nazaj do koče in se pridružila delu skupine, ki je ostal tam. Po preizkušanju kulinarične ponudbe smo se, v strahu pred dežjem, urno podali navzdol. Ob vznožju v Kamniški Bistrici smo bili presrečni, da nas kljub slabim vremenskim napovedim ni ujel dež. Slednji se je ulil kot iz škafa le nekaj trenutkov po tem, ko smo sedli za mizo v koči v Kamniški Bistrici. Ob vedno hujšem nalivu je živahen pomenek o dogodivščinah hitro zamenjala skrb za trojico, ki je bila še vedno na gori in se ni javljala na telefon. A konec je bil več kot dober, saj so tudi najpogumnejši trije – mokri, a zadovoljni – navsezadnje prikorakali do koče. Če jim tega, da jih je pošteno napral dež res ni bilo mogoče zavidati, pa so skomine preostalim vzbudili s pripovedjo in slikami o tem, kako so se prav takrat, ko so prišli na vrh, začasno umaknili oblaki in jim ponudili čudovit razgled na okolico. Bo že res, kar pravijo, da sreča pomaga pogumnim.