Ob rani uri, zlati uri, se pravi skoraj “sredi noči”, smo se dobili na že znanem zbornem mestu, na parkirišču Dolgi most. Dan se je začel zanimivo, saj Bogdana, ena izmed udeleženk, ki se še ne znajde popolnoma v Sloveniji, sploh z javnim prevozom ob rani uri, je pogumno pripeljala z Lj Biciklom na mesto srečanja. Ker ni dobila prostega mesta, da bi parkirala, torej oddala kolo, je rekla, da naj jo pustimo, ker pa nas je bilo za en kombi, smo se odločili, da jo počasi spremljamo, mi v lepo ohlajenem kombiju, ona pa je na vso moč vrtela pedala po Tržaški, dokler ji le ni uspelo. Ko se je vsa zasopihana in močno ogreta s kolesa presedla v vozilo na štiri kolesa, nam je vsem odleglo, hitro smo naredili krog in že švignili po avtocesti v meglo. Vreme ni bilo najbolj obetavno, a bolj, ko smo se bližali Gorenjski, lepše je kazalo. Tik pred mejnim prehodom Ljubelj smo parkirali v bližini nekoč mogočnega hotela, ki je sedaj kazal nekoliko žalostno podobo, a to nas ni spravilo v slabo voljo. Podali smo se po poti skozi Bornova tunela proti Prevali. Pot nas je vodila skozi gozd, do vznožja melišč in naprej do tunelov, skozi katera smo se »prebili« s svetilkami. Kot pravijo, na koncu tunela je vedno luč in res je bila.
Pričakalo nas je čudovito jutranje sonce. Po nekaj minutah hoje, vsaj zdi se mi, da je bilo tako, smo prišli do križa na Prevali. Pot se je najprej rahlo vzpela čez razgledno travnato pobočje in nato prešla v gozd, kjer se je začela strmo vzpenjati. Čedalje bolj in bolj strmo. In vsakič, ko smo že pomislili, da smo dosegli vrh, je bil še naslednji ovinek in še malce večja strmina. Prava Kalvarija, vredna svojega imena.
Z manjšimi postanki za požirek ali dva vode, smo se le prebili do skal, jih preplezali in se skozi nekaj pasov rušja in preko strmih travnatih pobočij znašli na grebenu Begunjščice, ki nam je nudil čudovit pogled v dolino in na bližnje gore, proti Triglavu na eni strani, Vrtači in Stolu na drugi in proti grebenu Košute in Storžiču na tretji strani neba, kot tudi na ovčice, ki so se mirno pasle in poležavale v travi. Čudovito.
Tu smo si privoščili pravi oddih, se vpisali v planinsko knjigo, pomalicali in tudi foto seansa je bila kot se spodobi.
Družbo nam je delala radovedna ovca, ki je prišla pozdravit vsakega posebej in istočasno še malo pokukala v nahrbtnike, če bi našla kak priboljšek tudi zase. Počasi smo se napotili navzdol proti Robleku. Spustila se je megla in nam za nekaj časa zastrla pogled v dolino, zato smo spotoma »ruknili« še nekaj encijanov. Seveda se ga nismo napili, le poslikali smo jih. Taki gorski lepoti se človek enostavno ne more upreti. Po kakšni dobri uri hoje smo prispeli do koče na Robleku.
Megla se je medtem razkadila in pred očmi se je prikazal eden lepših pogledov na Blejsko jezero. Pravljica.
V koči je bila gneča, saj se je naredil resnično prekrasen dan, tako da smo se malce načakali za hrano in pijačo. Moram reči, da sem tu videla največje štruklje, kar jih je. Bili so ogromni in ne le lepi in veliki, tudi dobri. Sredi najboljšega razpoloženja nas je od mize pregnala močna ploha. Zatekli smo se pod streho koče in počakali, da dež poneha. Ko se nam je zdelo varno, smo se podali na pot. A glej ga zlomka, dež se je vrnil in nas debelo uro in pol zalival na poti navzdol. Pot čez Rožco je bila zaradi dežja precej spolzka in drseča, a smo zmogli. Tik preden smo dosegli parkirišče, pa se nas je vreme usmililo in nam naklonilo tople sončne žarke, ki so nas vsaj za silo posušili do avtomobila. No, tudi dež nas ni spravil v slabo voljo, zato smo se spotoma ustavili še v Tržiču na odlični kavi, sladoledu, limonadi,… Do parkirišča na Dolgem mostu smo prišli po približno dvanajstih urah, nekateri rahlo utrujeni, a zadovoljni in polni lepih vtisov iz naših prelepih gora s ciljem, da se naslednji mesec srečamo na Grintovcu, najvišjem vrhu v planu izletov našega planinskega društva v tem letu.
Planinsko društvo Abanka 
Komentiraj